Sprehod skozi čas – Rdeče zelje
Rdeče zelje je okusna zelenjava, ki je iz številnih razlogov pridobila dober sloves po vsem svetu. Najpogostejša teorija je, da je zelje v Evropi bilo udomačeno pred približno 3000 leti od svojih divjih predhodnikov, ki so imeli debelejše liste, ki so zadrževali vodo, kar jim je omogočalo preživetje v hladnejših krajih z manj vode.
Na vzhodu se zelje uporablja od 4.000 pr. n. št. Že od nekdaj zelje gojijo na severu Kitajske, kar dandanes znaša polovico svetovne pridelave. Prve različice so bile brezglavno zelje in udomačili so jih Kelti v srednji in zahodni Evropi. Dandanes poznamo več kot 400 različnih vrst zelja.
Večina vrst zelja ima debele, izmenjujoče se liste z robovi, ki so lahko vse od valovitih ali lopatastih do močno razkosanih; nekatere sorte imajo na listih voskast cvet. Listi rdečega zelja so rdeče-vijolični, surovi so nekoliko pikantnega okusa, toda zelje med kuhanjem postaja vse slajše.
Most med tradicijo in novodobnimi trendi
Pri nas tradicionalno ob praznovanju martinovega pripravimo pečeno perutnino, mlince in dušeno rdeče zelje v kombinaciji s čebulo in jabolki. Kaj pa se še pogosto pripravlja iz rdečega zelja? V debelih knjigah vsake prave gospodinje in gospodinjca je idej na pretek, od osvežilnih solat, do prikuh, polpet, zavitkov, hamburgerjev. Ni da ni.
Da pa prebiješ enoličnost prehrane, ti predlagamo, da si tu in tam pripraviš “to go” obrok za v pisarno. Skupaj s solato, korenčkom in poljubnimi dodatki, imaš lahko v nekaj minutah pripravljen lahek obrok.
V mnogih državah je rdeče zelje tradicionalna jed za Božič. V Madridu je postal eden od gastronomskih simbolov Božiča. Nekoč so menili, da preganja melanholijo. O tem nismo prepričani, ampak upamo pa si trditi, da je med tem, ko ješ rdeče zelje, težko biti hkrati dobre volje in melanholičen.
