Volčja lakota
Leti, leti, leti….paradižnik! Nekdaj so igralcem na odru za slabo igro v obraz zagnali gnijoče paradižnike, danes pa se tega več ne poslužujemo. Razen, morda, kdaj pa kdaj, če kdo uspe izustiti kaj strašansko neumnega pri večerji.
Paradižnik so Azteki udomačili pred cca 500 leti. Azteški spisi vključujejo recepte, ki vsebujejo papriko, paradižnik in začimbe – prvi recept za salso. To niso bili paradižniki, kot jih poznamo danes, ampak divji paradižniki, v Evropo pa so jih prinesli konkvistadorji. Takrat so jih imenovali ‘pomi d’oro’ ali zlato jabolko, kar kaže na to, da gre za majhne rumene paradižnike. Dobeseden prevod znanstvenega imena pa bi se glasil volčja breskev.
Ljudje so v preteklosti mislili, da je sadež strupen, saj so ga zamenjevali s plodovi volčje češnje, kateri lahko povzročijo zastrupitev. Ješ lahko rdeče, rumene, oranžne, črne, zelene, bele in vijolične. Sicer pa poznamo več kot 10.000 različnih sort. Vprašanje je, v kerem delu dneva bi katero. Nekaj v juho, omakco, nekaj za solato,.. nekaj pa shranimo za “slabše čase”.
Največji boj s paradižniki se vsako leto zgodi v majhnem španskem mestu Buñol na festivalu, imenovanem La Tomatina, kjer sodeluje 40.000 ljudi, ki se “bojujejo” s 150.000 paradižniki. Nekaj je na obmetavanju s paradižniki.
Botanično gledano je paradižnik sadje, ne zelenjava. Zaradi obdavčitve so v ZDA v zadnjem desetletju 19. stoletja paradižnik razglasili za zelenjavo in zaradi tega je nastala zmeda, ki še traja. Enkrat se je nekdo pošalil, da je vedeti, da je paradižnik sadje znanje, modrost pa je to, da ga ne zrežemo v sadno solato. Bo že držalo.
